Kako pravzaprav vedeti in verjeti, da so pridelki, ki jih prodajajo kmetje na trgu resnično ekološko pridelani? Kako vedeti, da je marmelada pri kmetu na stojnici ali v trgovini na polici z ekološkimi proizvodi resnično ekološka? Nič kolikokrat se srečujem z ljudmi, ki so polni dvomov. Ne verjamejo ničemur, niti dejstvo, da mora ekološki kmet imeti potrdilo – certifikat, ki dokazuje, da kmetuje na ekološki način, ne zaleže. Marsikaj je privedlo do tega, da ljudje več ničemur ne verjamejo, vseeno pa menin, da je pri nas zakonodaja zelo stroga, da so predpisi in uredbe o ekološki pridelavi strogi, kontrole organizacij, ki so za to pristojne, pa redne in dosledne. Zato nam bo vsem lažje, če se vseeno tudi v tej smeri malo podučimo, ne pljuvamo vsepovprek in ne mečemo vsega v en koš. Pa naj to velja za vsa življenjska področja, čeprav bom jaz na tem mestu govorila o ekološki pridelavi. Nevednost, površnost, nepripravljenost za poduk so nam največji sovražniki, ki nam življenje samo otežujejo.
Pred leti, morda bo tega že več kot petnajst let, sem kot strokovni vodja ekološkega posestva v lasti neke nevladne organizacije, imela možnost videti in doživeti vse procese, korake, kako neka kmetija sploh pridobi ekološki certifikat in kako ga ohranja.
Majhno posestvo, za katerega sem skrbela skupaj z varovanci te nevladne organizacije, je zajemalo velik zelenjavni vrt, majhno njivo, travniški sadovnjak, delček kmetije pa je bil namenjen reji koz. V slednji del se nisem spuščala, za to so bili pristojni drugi. Zelenjava in sadje pa sta bila prepuščena samo meni.
Brez nekih velikih izkušenj iz tega področja, pravzaprav popoln samouk (programi na fakulteti v tistem času, ko sem študirala, niso bili niti malo usmerjeni v ekološke teme) sem skočila v vodo in plavala. S pomočjo ljudi, ki so skrbeli za vse nas, ki smo se odločili, da bomo pridelovali hrano na ekološki način, je bilo lažje.
Dobila sem vso potrebno dokumentacijo, obrazce in kmalu, ko smo začeli z deli tudi že prvi obisk gospe iz kontrolne organizacije. Ti so se vršili redno, pogosto in vedno nenapovedano.
Po treh leti statusa »kmetije v preusmeritvi« smo dobili certifikat Ekološke kmetije in s tem dovoljenje, da vse pridelke prodajamo kot ekološke. Poleg načrtovanja, fizičnega dela, nadzora in vodenja svojih varovancev, sem morala skrbeti za redno vodenje zapiskov in izpolnjevanje obrazcev. Kdaj sem kaj posejala, koliko, katero seme na kako veliko površino, kdaj sem gnojila, dognojevala, koliko, katerim posevkom, kdaj sem pridelek pobirala, koliko ga je bilo…
Vse to ni mačji kašelj, zato prosim tisti, ki obtožujete in jamrate, kako je ekološka zelenjava draga, dvakrat premislite.
Tudi tisti, ki še vedno trdite, da se ekološko hrane ne da pridelati, pojdite h kateremu od ekoloških kmetov, mnogo jih je v Sloveniji, še več v Avstriji in Nemčiji, ki sta glede tega desetletja pred nami.
Primeri dobrih praks dokazujejo, da se vse da.
Torej dilemo verjeti ali ne verjeti nekomu, ki trdi, da so njegovi pridelki ali produkti ekološko pridelani lahko rešimo popolnoma enostavno. Poiščimo certifikat.
V Sloveniji uporabljamo izraze ekološko kmetijstvo, ekološki pridelki, ekološki izdelki le potem, ko je bil kmetijski pridelek oziroma živilo pridelano oz. predelano v skladu s Pravilnikom o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil.
Kmetije, ki pridelujejo in predelujejo ekološko hrano so registrirane kot ekološke kmetije in so pod redno kontrolo ene izmed nadzornih organizacij, akreditiranih po mednarodnem standardu. Trenutno jih imamo v sloveniji štiri (KON-CERT, IKC-Inštitut za kontrolo in certifikacijo UM, Bureau Veritas, TUD SUD Sava). Nadzor nad delovanjem organizacij za kontrolo in certificiranje izvaja Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Ekološki kmetje na tržnici imajo certifikat izpostavljen na vidnem mestu, na embalaži produktov pa je prav tako eden od certifikatov, ki zagotavljajo ekološki izvor. Veljavnost certifikata se podaljša samo na podlagi vseh pozitivno opravljenih večinoma nenapovedanih obiskov ene od nadzornih organizacij.
Certifikati za ekološke izdelke in pridelke so strogo določeni.
Eni izmed najpogostejših certifikatov, ki se pojavljajo v svetu ekoloških živil, so:
Zeleni ekološki znak, Republika Slovenija
Organic farming, Evropska unija
Biodarjev znak je kolektivna blagovna znamka za ekološka živila Zveze zduženj ekoloških kmetov Slovenije. Pogoji za način kmetovanja in predelavo živil za pridobitev in uporabo tega znaka so še strožji od državnih predpisov.
Demeter je blagovna znamka, ki označuje hrano najvišje kakovosti. Označuje pridelke in izdelke, pridelane po načelih biodinamike in strogih smernicah pri pridelavi in predelavi za pridobitev in uporabo blagovne znamke Demeter.
